Ljudje & ideje
Program povečanja osebne učinkovitosti: kaj je to?
Za kakšen učni pro- gram, ki traja sedem dni, so managerji pri- pravljeni plačati 37.500 evrov?
Vesoljec, Nezemljan. Tako sam sebi pravi Ruben Papian, parapsiholog, zdravilec in managerski coach. Tudi njegova spletna stran je videti vesoljsko. Nihajoče besedilo in v krogu vrteče se slike na zvezdnati podlagi. Impresivno, čeprav ne najbolj praktično; če hočete tekst zares prebrati in pregledati, potrebujete nekaj potrpljenja in mirno roko. V pogovoru Ruben Papian sicer daje povsem ‘zemeljski’ vtis. Ne postreže z nobenim osupljivim dokazom svojih sposobnosti nadčutnega zaznavanja – čeprav seveda iz njega poskušam izvleči kaj takega. Jasno, to poskušajo vsi. Taki pač smo, mi, Zemljani. On pa pravi: »Ne delam cirkusa, to ni moje delo.« Vendarle pa mi naredi veselje (»če že hočem šov«) in me nauči videti avro. Ne vem, ali naj bom na to ponosna – pozneje me je namreč obšel dvom, ali ni šlo le za optično prevaro … Pogovarjala sva se novembra, ko je prišel v Ljubljano na povabilo direktorja neke velike družbe. Katere, ne pove, pravi pa, da je v Sloveniji delal že z nekaj ljudmi iz gospodarstva in politike. Papian, ki se je pred približno četrt stoletja uveljavil kot zdravilec, se namreč že 15 let ukvarja tudi s svetovanjem in coachingom. Njegova največja posebnost je tako imenovani program povečanja osebne učinkovitosti (personal performances upgrade program).
Brez oklevanja pove, da za ta individualni učni program, ki praviloma traja samo sedem dni (oziroma »toliko časa, kot jaz določim«), zaračuna 37.500 evrov plus stroške. »Dražjega programa na svetu ni,« pravi samozavestno. »A tudi ni učinkovitejšega.«
Iz Moskve prek Beograda na Nizozemsko
Ruben Papian se je rodil v Erevanu v Armeniji. Kot piše na njegovi spletni strani, sta njegova starša arhitekta, sam pa je študiral medicino, arhitekturo in psihologijo. Pravi, da je imel že kot otrok nenavadne sposobnosti, videl je na primer delovati svoje notranje organe, znal je predvideti nekate- re dogodke. »Kot otrok pač ne predvidevaš svetovno pomembnih dogodkov,« pravi, »šlo je za majhne stvari: kje se bo ustavilo dvigalo, katera številka bo zadela na loteri- ji in podobno. Igra.« Veliko je tudi študiral in sam razvijal svoje sposobnosti. Ko je bil star 26 let, je začel delati kot bioenergetik na sovjetskem zunanjem ministrstvu; to je bilo v času Gorbačova, ko je bil zunanji mini- ster Edvard Ševardnadze. Zdravil je tudi 13-letno vnukinjo nekega jugoslovanskega diplomata, in ker je bil pri tem precej uspešen, so ga povabili v Beograd. Po življenju v zaprtem sovjetskem sistemu je v Beogradu, kot pravi, zajel svež zrak. Zbudil je veliko pozornosti, k njemu so hodile množice ljudi. V Beogradu je ostal do leta 1994 in je v štirih letih, pravi, zdravil več kot 5000 ljudi. Potem se mu je odprla nova priložnost. Občasno se je srečeval z nekim srbskim odvetnikom, ki je delal na Dunaju in so ga zelo zanimala parapsihološka vprašanja. Nekoč je pogovor nanesel na nizozemsko kraljico (»Nič nisem vedel o njej, še to sem komaj vedel, da imajo na nizozemskem kraljico.«) in Papian je dejal, da njen mož trpi za neko boleznijo. Znanec odvetnik je to omenil nizozem- skemu diplomatu, ta pa kraljici. Končalo se je tako, da je kraljica Papiana povabila na Nizozemsko. Pred tem jim je poslal nekaj svojih študij – prav v tistem času je zasnoval svojo metodo mentalne korekcije. Čez dva tedna so ga povabili na obisk k ministru za kulturo: zanimal jih je razvoj sposobnosti nadarjenih otrok. »Star sem bil 32 let, brez izkušenj v izobraževanju, govoril sem samo armensko, rusko in srbsko. Minister je predlagal, da ustanovimo eksperimentalno šolo, v kateri bi preizkusili mojo metodologijo. Nizozemska mi je odprla vrata na široko, ministru za pravosodje so pisali, da bo prihod gospoda Papiana (naenkrat sem bil gospod, prej nikoli, se nasmehne) prispeval k razvoju in kulturi države.«
In tako se je z družino preselil na Nizozemsko, kjer živi še danes.
Po Papianovi pripovedi so se Nizozemci zagreli za njegove metode na vseh področjih, tudi v poslovnem svetu. Zanimanje energetskih družb Shell in Stork je zbudila njegova študija učinkovitosti uporabe možganskih potencialov v pogajanjih. »To je bila majhna študija o tem, kako je treba razmišljati. Z managementom smo se pogovarjali nekaj ur in so me kupili. Brez izkušenj na tem področju, brez znanja jezika, s ‘home made’ metodologijo sem postal trener v podjetju,« pripoveduje Papian. Čez pol leta je že treniral top management, potem je začel sam sodelovati v pogajanjih, kadar so zašla v slepo ulico. »V treh letih sem se veliko naučil. Jaz sem učil njih, sam pa sem se od njih učil o poslovanju,« pripoveduje Papian. V tem času, pravi, je razvil metodo- logijo za povečanje osebne učinkovitosti za management.
Program povečanja osebne učinkovitosti: kaj je to?
Papian najprej razloži, kdo ga potrebuje: »Ko potencial sistema preraste sposobnosti človeka na najvišjem položaju, ta postane ovira, sistem pa ga ne more obiti. Tako lahko propadejo tudi ogromna podjetja. Manager, če je razumen človek, to sprevidi, vendar problema sam ne more rešiti. Hoče, da sistem raste, a ve, da ne zmore, tudi če dela po 24 ur na dan. Kaj naj stori, če noče oditi? Povečati mora svoje sposobnosti. Človeške sposobnosti so mnogo večje od tistih, ki jih izkoristimo. Toda kako doseči, da bo računalnik v njegovi glavi napredoval z Windows 95 na Windows Vista?« Papian pravi, da svoje ‘učence’ uči bolje videti, slišati, bolje uporabljati vse čute. Človeške možnosti zaznavanja so namreč ogromne, vendar se tega, kar sprejemamo s čuti, ne zavedamo. Ko se naučijo bolje sprejemati informacije, jih uči, kako razmišljati. »Če se človek sprašuje, kaj je prav in kaj ni prav, je to že napačna pot. Tako se razmišljanje zapleta. V tretji fazi učim, kako proizvod razmišljanja, misel, uveljaviti, razložiti drugim na njim primeren način.«
Vzame list papirja in skicira. Morje infor- macij, na sredini stolp, na njem človek. Človek vidi, do kamor mu seže oko, in samo to je zanj resničnost. Vendar so informaci- je tudi zunaj njegovega vidnega polja. Če stolp dvigneš više, človek vidi tudi tisto, kar je drugim nevidno. Ali iz managerjev, ki jih uči, torej naredi neke vrste parapsi- hologe? »Za vaš svet so to parapsihologi. Za našega ne. So samo kvalitetnejši ljudje,« odgovarja. Njegov program traja sedem dni. Pa še to ne več kot tri ure na dan. »Tri ure je ogromno. Ljudje preveč razmišljajo. Mislijo, da dlje ko analiziraš problem, bolje je. Narobe. To je tako, kot če pečete meso na žaru. Če ga pečete tri minute, je še suro- vo, če ga sedem minut, je preveč pečeno. Z mislijo je enako. Glava je tovarna, ki sama odlično dela. Naučiti se moraš, kako je ne motiti in kako ji priskrbeti tisto, kar potre- buje. Naučiti se moraš, kako se spremeniti v managerja svoje lastne tovarne.«
Ruben Papian o neizbežnosti naključij
V nizozemski družbi Stork so Rubena Papiana pred 15 leti najeli po nekaj urah pogovora z njim, čeprav dotlej ni imel še nobenih izkušenj s svetovanjem podjetjem.
Kako jih je prepričal?
»Pogovarjali smo se o zahtevnih temah, ki jih niso poznali, a so jih zelo zanimale. razlagal sem jim na primer o organiziranosti kaosa. Pogovarjali smo se o naključjih v strukturi. Pojasnjeval sem jim, da je naključje samo stvar človeške percepcije. Potem je eden od teh managerjev rekel: ‘Jutri grem v nemčijo, gre za zelo pomemben projekt. Potoval sem že nešte- totkrat. Katero naključje bi mi to lahko prepre- čilo?’ rekel sem mu, da bo šlo za najbanalnejše naključje: ‘Izgubil boš potni list.’ Zdelo se mu je nemogoče. Potem se je odpeljal domov, kakih 100 kilometrov daleč. Zjutraj me je šokiran poklical: ‘Izgubil sem potni list.’«
– Ste ga vi programirali, da je izgubil potni list?
»Nisem. Mogoče sem nekaj vedel, to je druga stvar. Ne, to se dela mnogo subtilneje, ničesar ni treba spreminjati. Če poznaš sistem, se postaviš na pravo mesto in se zgodi.«
– Ne mislim, da ste ga hipnotizirali ali kaj podobne- ga, temveč da po tistem, ko ste mu to rekli, eno- stavno ni mogel drugače, kot da izgubi potni list.
»Točno, prav to sem mu pojasnjeval. To deluje tako, da sam niti ne veš. rekel sem mu, nisi izgubil potnega lista, temveč si pozabil svoj suknjič pri meni. In o tem se je razvedelo povsod naokrog. ničesar nisem načrtoval. Ljudje mislijo, da imajo sistem pod nadzorom. nikakor. Ko gledaš film, to ni tisto, kar je v resničnosti, temveč tvoje lastno zaznavanje, vsak gleda drugačen film. Sto gledalcev in sto percepcij. Katera je realna? Torej, filma ni.«
Zdravilne piramide
Ruben Papian se nenehno uči, zlasti pa ga zanimajo tokovi energije. V Beogradu ima inštitut za ezoteriko in parapsihologijo, na kate- rem druge ljudi uči tovrstnih veščin, poleg tega pa se ukvarja tudi z raziskavami. raziskuje na primer, ali je mogoče z določenimi kodami spro- žiti točno določene sanje, snuje računalniške slike določenih čustev, s katerimi je ta čustva mogoče ponovno sprožiti, in podobne stvari. eden od njegovih velikih projektov je piramida, zasnovana tako, da energetski tokovi delujejo zdravilno. Piramido je tudi patentiral. manjša testna izvedba že stoji, Papian pa pravi, da želi nizozemska država postaviti še eno, a večjo v enem od svojih parkov. Pojavili so se tudi zain- teresirani vlagatelji, pravi Papian, vendar se z državo ne morejo sporazumeti, kako velika bi lahko bila in kaj bi poleg parka prispevala država. In tako projekt stoji. medtem sam snuje nove, podobne projekte. Denimo sobo za zdravljenje (healing room), ki bi lahko bila vgrajena v hišo in uglašena na posameznikove biološke frekven- ce. Potem je razmišljal naprej: kako bi v naravi dosegel, da bi taki energetski tokovi delovali na večjem območju, na katerem bi potem lahko zgradili zdravilišče. Pravi, da je že vse izračunal: kje bi morala biti piramida, kako bi morala stati antena, kakšna bi morala biti spirala pod zemljo … Ima tudi že predstavo, kakšen bi moral biti videz tega naselja: skoraj kot sončni sistem.
Vir: ”Manager – Ruben Papian – parpsihološki coach, Cajnko Javornik”, 2006 Januar, Slovenija
Ruben Papian 
Leave a comment